Vsebine

Foto: Mitja Vasič

Lutkovno gledališče Ljubljana: Tunel

Avtorica kritike: Tajda Lipicer 

Kritiški zapis je nastal v sklopu kritiško-novinarskega seminarja na 12. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

Uprizritev Tunel se z uprizoritvima Peskovnik in Akvarij povezuje v nekakšno trilogijo režiserja Mihe Goloba in razširjene avtorske ekipe (dramaturginja Mojca Redjko, med nastopajočimi pa se pojavljata Miha Arh in Gašper Malnar, ki se jima v Peskovniku in Tunelu pridružujeta Filip Šebšajević in Barbara Kanc), ki se z naštetimi uprizoritvami posveča animaciji materiala (Peskovniku je to pesek, v Akvariju voda, v Tunelu pa svetloba ), ki jo v kombinaciji z izhjajanjem iz (otroške) igre in raziskovanja pretvarja v avtonomno enoto, soigralca, kar je v uprizoritvi Tunel še posebno poudarjeno. 

Režija se pri tem izogne uporabi določenega materiala za posredovanje ali ustvarjanje konkretnih podob ali figur. Namesto tega z materialom rokuje na način fenomenološkega mišljenja, saj se posveča odkrivanju lastnosti materiala preko njegovih bistvenih značilnosti, kot se te kažejo opazovalcu brez predhodnih konvencij, predsodkov ali znanja — princip pa se neposredno povezujejo z naravo otrokovega odkrivanja sveta, ki vanj preko igre vstopa kot nepopisan list. Vizualna podoba uprizoritve Tunel je bazična (pod likovno podobo se podpisuje režiser uprizoritve, pri tem pa se mu pridružujeta Gregor Kuhar kot oblikovalec svetlobe in Borut Kumperščak kot oblikovalec virtualnih vsebin); operira z osnovnimi barvami, enostavnimi liki ali geometrijskimi oblikami, prav s tovrstno redukcijo ali abstrahiranjem vizualnih elementov pa lahko deluje izrazito sugestivno. 

V uprizoritvi Tunel je (nemara še bolj kot v ostalih nešetih uprizoritvah, kjer animatorji z materialom tvorijo nekakšno kolektivno telo), še bolj poudarjen odnos med animatorjem in materialom, oziroma svetlobnimi telesi. Ne le, da se animatorji s svetlobnimi telesi igrajo, temveč se tudi slednja poigravajo in manipulirajo z njimi, s čimer se iz anonimiziranega vizualnega impulza pretvorijo v avtonomen odrski subjekt. 

Uprizoritev pa bolj kot na kakršno koli narativo cilja na estetsko izkušnjo, kar dosega z igrivim poigravanjem potencialov svetlobnih teles, ki obsegajo vse od lučnih snopov do manjših »kresničk«, ki si jih animatorji podajajo. V tem se dramaturgija Mojce Redjko pokaže kot ključna popotnica vizualni podobi in režiji. Epizodičnost je vezana na uporabo različnih svetlobnih teles in virov svetlobe, pri tem pa prehodi delujejo organsko, uporabljeni »triki« vselej igrivo in ne shematično ali ilustrativno. Kljub nenarativnosti bi lahko iz strukture ali posameznih epizod izluščili tudi določeno pripoved ali celo zgodbo. Nekoliko neumeščena, oziroma bolje, neizkoriščena, delujeta le dva elementa; lesene likovne figure, ki spominjajo na nekakšne arhitekturne tvorbe ter bela plišasta zvernica. Ta dva elementa sta umeščena v scenski prostor, a uporabljena le priložnostno. 

Vsebinsko se uprizoritev opira na strah, natančneje na strah pred temo, kar je nakazano tekom uprizoritve z zatemnitvami, konkretneje pa na to uprizoritev pokaže v svojem izteku, ko lahko slišimo posnetke otrok, ki govorijo o svojih strahovih (in ne le o strahu pred temo). Zaradi abstraktnejšega koda, ki učinkovito spremlja celotno uprizoritev, ta poteza deluje nekoliko neskladno, a kljub temu ne zatemni isker, ki zevajo iz uprizoritve na račun senzibilnosti ustvarjalcev ter natančnosti, prezentnosti in razigranosti animatorjev.