Vsebine

Ostržek, fotografija: Boštjan Lah

Tajda Lipicer

Giappeto vihti svoje mizarsko orodje. Njegova največja stvaritev je že skoraj končana. Toskanski Prometej je del svoje duše prenesel na kos lesa. In glej, kos lesa zares živi! Kos lesa sam od sebe hodi, skače in se pogovarja, točno takšen je, kot človek – le da to ni. Živ pa vendar je. A brez spoštovanja. Svojemu stvaritelju se še zahvali ne. Povrh vsega tega pa še laže. In laž mora biti kaznovana, kazen pa vzgojna.

Didaktična moraliteta Ostržek s konca 19. stoletja Carla Collodija je bila resda izhodišče za uprizoritev italijanskega režiserja Mattea Spiazzija, ki se je z uprizoritvijo Sen kresne noči (sezona 2015/16) že zapisal v slovenski prostor lutkovnega gledališča ter animiranih form, a absolutizem posvečenega stvaritelja v uprizoritvi ni posebno poudarjen. Namesto tega se uprizoritev opre na morda nekoliko spregledan motiv – motiv Ostržkove preobrazbe.

Uprizoritev zaznamuje groteskna atmosfera, ki jo dopolnjuje na pol cirkuško, zabavljaško vzdušje, k čemur pripomore animator Miha Bezeljak z improvizacijskimi tehnikami, interaktivnostjo ter lahkotno humorističnim, sproščenim in svobodomiselnim pristopom. Epizode z Ostržkovo preobrazbo v osla, delirični prizor s smrtjo in gledališčem igrač, kjer privlačni spektakelski blišč prikriva eksploatiranje nastopajočih, pa v uprizoritev vnašajo temačnejši ton ter s tem razgibajo njeno dinamiko. V spiralni, kaotični, epizodni dramski strukturi se Ostržkova preobrazba odvija postopoma, sprožijo pa jo Ostržkove zagrešene napake. Ostržkova podoba z vsako epizodno napako postaja vse manj abstraktna in vse bolj figuralna (oblikovalec lutk in scenske opreme Primož Mihevc, poslikava scene in lutk Darka Erdelji), izrisana ter na koncu povsem človeška. V izteku uprizoritve namreč Bezeljak odvrže svoj kostum (kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak), ki ga od samega začetka zaradi stilnih podobnosti tradiciji oblačenja 19. stoletja opredeljuje bodisi kot Giappeta bodisi kot fiktivnega pripovedovalca. Preobrazba je končana — pred nami stoji gol, človeški torzo, glava pa se čudi lesu, ki je postal koža; napake so ločile človeka od avtomata. Moralitetno vzdušje 19. stoletja pri tem pade, uprizoritev pridobi nekoliko bolj pozitiven prizvok, obenem pa odpadejo tudi vse Ostržkove moralno vprašljive karakterne poteze. Ostržek v uprizoritvi Spiazzija namreč ni definiran z načeli psihologizacije, temveč se pojavlja prej kot zanimiv sociološki pojav.

 Ostržek je v začetku identificiran kot neobdelan kos lesa brez specifične oblike, zato je potrebno različno orodje, s katerim kos lesa postane kos mesa. Z izbiro mizarskega orodja za obdelavo lesa kot lutk, likov, uprizoritev podvoji svojo iluzorično ter simbolično matrico; fabulativni tok in dodatna, deloma metagledališka – oziroma metalutkovnogledališka – razsežnost se v uprizoritvi zlivata v eno. Iluzija pred našimi očmi hkrati nastaja, obenem pa razkriva samo sebe.

Estetski pojav se kot produkt z izbrisi znamenj izvora v človeški izdelavi oddalji od svojega stvaritelja, stvaritev sama pa postane mistificirano razstavno blago – slepilo, ki želi prikriti sledi grešnega in zmotljivega človeka. V nasprotju s tem poudarjena DIY estetika uprizoritve, z lutkami kot »ready-made« predmeti, razkrinka svoje razmere nastanka in s tem povzroča premik z območja tradicionalnega na območje sodobnega lutkarstva, obenem pa redefinira moralistični prizvok izvirnika; postopek je pomembnejši kot končni rezultat sam, prav človeške napake pa so tiste, ki povzročajo spremembe.

 K slednjemu pritiče tudi odnos med animatorjem in lutko; animacijske tehnike uprizoritve sestavlja mešanica predhodnih konvencij animiranja vsakdanjih predmetov, prstnih in ročnih lutk, ki pa z odnosom animatorja pridobijo sodobnejši pristop. Izbrani vsakdanji predmeti (škatlica za črnilo v prizoru s šolo in mizarska orodja) so v govorici gledališke semiotike znakovno precej dobesedni, v kontekstu celotne uprizoritve pa upodabljajo bolj substanco tega, kar znak označuje, in niso dopolnilo za naturalistično reprezentacijo.

Animatorjev lik ni popolnoma definiran. Identificira se lahko kot animator – Miha Bezeljak, kot fikcijski animator prenosnega gledališča, kot fikcijska podoba dejanskega avtorja Ostržka – kot Carlo Collodi – ali pa kot Ostržkov oče – kot Giappeto. Matrica iluzije je lahko stopnjevana, ampak nikoli ne postane fiksirana, kar določa ritem uprizoritve. Animator namreč sunkovito in izjemno natančno prehaja med različnimi položaji, ki se razlikujejo glede na njegov odnos do animiranih predmetov, materialov in scenskih elementov. Tem posoja svoj govorni aparat, njegova igralska prezenca hkrati nastopi kot soigralec predmetom, obenem pa ne zanemari niti interaktivne plati uprizoritve. Zaradi tega je celoten izdelek odprt, animator pa ni hermetično omejen na interakcije s predmeti, temveč linijo odnosov podaljšuje do občinstva in med njega. O Bezeljakovem stopnjevanju intenzitete, gostote in prehajanju med plastmi v igri najglasneje priča njegovo obvladovanje glasovnega aparata oziroma njegovega notranjega vokalnega gledališča. Tu govorne tehnike nastopijo bolj kot estetski kot pa sporazumevalni pojav, saj verbalna sredstva v visokem, piskajočem tonu niso namenjena temu, da bi jih obdelali racionalno, temveč senzorično.

 ***

Predstava je na 11. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije prejela nagrado za najboljšo režijo.