Vsebine

Ni ji lahka bila zemlja

19 04 2023


Foto: Jaka Varmuž

Lutkovno gledališče Ljubljana: Macbeth

Avtor kritike: Metod Zupan

»Moj milostni gospod, poročal naj bi vam, kaj da sem videl, ampak ne vem, kako.« (5. dejanje; 5. prizor) Shakespearov Macbeth je po besedah režiserja in avtorja likovne podobe njegove najnovejše uprizoritve v Lutkovnem gledališču Ljubljana Mattea Spiazzija eno Shakespearjevih najbolj znanih dramskih besedil, po besedah dramaturga Benjamina Zajca eno njegovih najbolj presunljivih in temačnih dramskih besedil ter po Goethejevih besedah kar Shakespearovo najboljše gledališko besedilo. Vsi našteti namreč poudarjajo značilnost dramskega besedila, predmetnogledališka predstava Macbeth pa prav tega skrči in stilizira do te mere, da besednozakladno bogate replike iz literarne predloge v uprizoritvi zožijo v kratkomalo zgolj ponavljanje ene besede. Ustvarjalci predstave si navsezadnje to lahko privoščijo zaradi splošne prepoznavnosti zgodbe (kljub temu da je v osnovnošolskih in srednješolskih kurikulih zapostavljena v prid Romeu in Juliji in Hamletu) in domiselnega uprizoritvenega jezika.

Odločitev za redkobesednost pa po svoje lahko pripišemo tudi večji univerzalnosti vizualnega, uprizoritvenega jezika, ki je vzporednica tudi univerzalnosti misli za Shakespearjevimi besedami. Macbeth ni zgolj zgodba o častihlepnem naslovnem antagonistu, njegovem vzponu in propadu, temveč univerzalno rezonirajoča zgodba o jalovosti tiranične oblasti. Ta daje legitimnost tudi dolgoživosti besedila in nepretrganemu zanimanju za njegovo konstantno uprizarjanje (v zadnjih petih letih smo ga lahko gledali kot dramsko uprizoritev v SNG Nova Gorica (režiser Janusz Kica) in Slovenskem mladinskem gledališču (režiser Matjaž Pograjc); na Mladih levih (avtor Alessandro Serra) kot fizičnogledališko predstavo; in tudi kot lutkovno uprizoritev kanadskega tandema La Fille du Laitier na festivalu Lutke.  Konstantno ponavljanje se izrazi tudi v mizanscenskem principu Macbetha, letos uprizorjenega v Tunelu, kjer občinstvo pričaka kup šote, iz katerega animatorji Miha Arh, Asja Kahrimanović Babnik in Filip Šebšajevič začnejo izkopavati predmete: vojaški čeladi sta uporabljeni za lika Macbetha in generala Banqua, glasbena skrinjica pa za zvočni motiv Macbethovega častihlepja. Med predstavo se število predmetov veča, kup peska pa znižuje, kar vrhunec doživi proti koncu uprizoritve, ko Šebšajevič manično odstira prst, ki v grandioznih zamahih leti po hladnem, temnem prostoru. Uprizoritev se konča z mrtvimi predmeti, ki jih bo pred vnovično uprizoritvijo ponovno zasula tako dobesedno zemlja kot tudi metaforično prst spomina.

Izvirna in tehnično gledano natančno izvedena rešitev je nemara tudi razlog za odstopanje od dramskega besedila, ki se ne konča z nastopom novega kralja Malcolma, temveč v zraku obvisi smrt Macbetha. Predstava poleg tega ostane izjemno zvesta literarni predlogi, v scenosledu in tudi učinkih. Tako kot vrh Shakespearove drame pomeni slavnostna večerja, ki naj bi zbližala kraljevski par s plemiči (3. dejanje; 1. prizor),  tudi v uprizoritvi, podkrepljeni s pompoznim valčkom, ki se vzporedno z Macbethovo naraščajočo paranoičnostjo razvija v zlovešč ropot vetra (oblikovalec zvoka Aleš Erjavec) in spektakularno menjajočimi se svetlobnimi učinki (oblikovalec svetlobe Uroš Istenič) pomeni vizualno in atmosfersko najzanimivejši del predstave. Uprizoritveni princip je učinkovit tudi na ravni prehodov med prizori, ki bi bili v kompleksni scenografiji zlahka okorni, tu pa se brezšivno zlivajo eden v drugega, k čemur pripomore tudi adaptacija po prevodu Otona Župančiča (Spiazzi in Zajc). Proti začetku uprizoritve tako lahko vidimo klešče v animaciji Asje Kahrimanović Babnik, ki Macbethu izrečejo usodno prerokbo, ki jo v drami preda vešča (1. dejanje; 3. prizor). Ta se z repeticijami besede »kralj« pretvori v krakanje krokarja, ki je v drami ohripel, ko je krakal usodni Duncanov prihod (1. dejanje; 5. prizor).   

Animatorji, odeti v nevpadljivo črnino z idiosinkratičnimi premiki in mojstrskima intonacijo in dikcijo (lektorica Barbara Rogelj), vdihnejo življenje vsem likom – tako postaranemu kralju Duncanu (cerkvena kadilnica) kot v uprizoritvi edinemu nememu liku lady Macbeth (podstavek tehtnice), ki zavzema vmesni prostor med patriarhalno nemočjo ženske pozicije in vplivnim položajem soproge tirana. V uprizoritvi zaradi svoje brezizrazne inertnosti postane platno za projiciranje lastnih interpretacij njenega lika, med namerno hladno zloveščostjo in brezizhodnostjo, vendar celokupno ni dovolj izpostavljena, da bi njena razpetost napeljala na globlji razmislek. S tem ko odkopavajo vedno nove like, ustvarjajo vedno nove prostore in razpirajo nove razsežnosti zgodbe, pa trčijo tudi ob šibek del uprizoritve, namreč njeno formulaičnost. Literarni zgodovinar Mirko Jurak je v spremni besedi k Jesihovemu prevodu drame (Mladinska knjiga, 1997) zapisal, da je zlo, ki ga tematizira Macbeth, tako univerzalno, da se je Shakespeare v drami lahko posvetil vprašanjem o njegovih vzrokih in posledicah. Ta razmislek pa zaradi uprizoritveno atraktivne redkobesednosti in izrazno omejenih predmetov-lutk v najnovejši uprizoritvi drame žal ne pride do izraza. Poudarek ostane na medlem spoju angažiranosti s ciničnostjo, kjer se narativa začne na davno pozabljenem pogorišču, tam se sproži in izteče nov masaker, ki pa se konča tako, kot se je začel in kot se bo po vsej verjetnosti nekoč ponovno zgodil. »Hvala vam vsem: vsak, kar je mogel, dal je.« (5. dejanje; 9. prizor)