Vsebine

Godzilla Tribute Band, fotografija: Gregor Salobir

Ivana Kocutar

Intimnemu odru, kot se imenuje oder v mariborskem GT22, je že v imenu pripisana tista značilnost, ki jo je ob vstopu vanj težko spregledati. Varnost, ki jo oder s svojo podzemno lego in udobnimi dimenzijami vzbuja, po eni strani poraja možnost intimnosti, po drugi strani pa nič drugega kot prvinski občutek zaščitenosti pred povsem stvarnimi nevarnostmi zunanjega sveta, najsi bo to vojna, okoljska katastrofa ali Godzilla. Slednja je v avtorskem projektu Godzilla Tribute Band, ki so ga v produkciji Momenta in SNG Nova Gorica premierno uprizorili 15. aprila letos, glavna grožnja, ki v podzemno zaklonišče nažene tri protagoniste (Majo Poljanec Nemec, Miho Bezeljaka in Zorana Petroviča, slednji tudi v vlogi režiserja).

Bobni so za silo zlepljeni skupaj s trakom, s seboj so prinesli kitaro in harmoniko, začnejo kot bend z udarno pesmijo. Kasneje se dogajanje izza koncertnih pripomočkov premakne k ostali scenografiji, sestavljeni iz mize in kavča v ozadju. Celota tudi zaradi skope osvetljave in signalne rotacijske luči (oblikovalca svetlobe sta Gašper Bohinec in Andrej Firm), ki s stropa vsake toliko oznani nevarnost, vzbuja vtis začasnega kletnega bivališča.

Brez linearne zgodbe, ki bi narekovala dogajanje, je naracija v pričujoči uprizoritvi vznikala iz objektov in možnosti, ki jih ponujajo, v obliki situacij. Kot bi bile situacije posledica igre z objekti, dolgotrajnega prebijanja časa v zaklonišču in preigravanja lastnih strahov in možnih scenarijev iz zunanjega sveta. O slednjem priča izbira objektov, ki so vsi bodisi izdelani iz uporabnih predmetov bodisi objekti, najdeni doma. Igralski dvojec Poljanec Nemec-Bezeljak spretno sodeluje v prizorih, ki sestavljajo jedro uprizoritve. Kljub morbidnim temam, ki jih preigravata, so njune rešitve vedno duhovite. Prizore globalnega uničenja poustvarjata na prikladnih majhnih modelih zemeljske krogle in kartonastega miniaturnega mesta, prizore množičnega umiranja ljudi z vseh koncev sveta pa s človeškimi figuricami. Uničenje mesta postane igra, potresni sunki prihajajo v ritmu popularne pesmi. Pomanjšanje sveta omogoči pogled z distance, ki zemljo in njene prebivalce preobrazi v mravljišče, polno brezosebnih figuric. Takšen gledalec z distance v dogajanje ni več potopljen, ampak ga diskrepanca med neznatnostjo in katastrofalnostjo dogajanja zabava. Tovrsten pogled je blizu medijskemu prikazu katastrof iz delov sveta, ki so od nas dovolj oddaljeni, da se s tamkajšnjimi tragedijami ne čutimo neposredno povezani. Gre za medijski prikaz, ki zakriva realnost vojne in jo namesto tega spreminja v spektakel množičnega uničenja in razburljivih vojaških misij. Spektakel umiranja je prepoznati tudi v »resnični« Godzillini smrti, ko Bezeljak njeno trpljenje mojstrsko zaigra tako pretirano in nazorno, da umiranje namesto groze ali sočutja vzbuja gledalski užitek.

Tudi več zaporednih prizorov Godzilline smrti, pri čemer vsak izmed njih zase trdi, da je resničen, je sprožalo vprašanja o izmikanju resnice v današnji dobi množičnih medijev in socialnih omrežij. Ali je Godzilla resničen antagonist ali pa se morda ta razsrediščen skriva v družbenih mehanizmih?

Humoren pristop je ponovno zaznati v uporabi koruznih kosmičev, ki jih igralca sprva jesta, kasneje pa vključujeta na vedno bolj inovativne načine, dokler posebej velikega kosmiča ne razglasita za junaka, gospoda Kosmiča. Podelitev osebnosti enemu izmed kosmičev pa sproži nov pogled na vse kosmiče, ki sta jih igralca pojedla ali zavrgla pred prihodom gospoda Kosmiča. Ali so bili tudi tisti kosmiči živi? Množično mobilizirani v vojni so nepreštevni obležali na odrskih tleh, medtem ko je tistemu enemu, ki mu je pač uspelo ubiti Godzillo, pripadla cmerava pesem o tem, kako ne bo šel v nič. Pretirana žalost ob smrti gospoda Kosmiča učinkuje absurdno. Nemara problematizira zgodovinjenje, ki slavi heroja, in spregleda kolektivno prizadevanje, ki mu je pripravljalo teren.

Tisto, da je življenje od daleč komedija, a od blizu tragedija, bi lahko opisalo edini razvoj uprizoritve. Od distanciranega pogleda, ki vidi le brezimno množico, se pogled premakne na območje intimnega, nežnega, v čas otroštva, ki še ni poznalo cinizma. Redukcija se zgodi tudi formalno, saj si igralca zgolj izmenjujeta replike. Kot bi želeli reči, da je v iskrenosti in preprostosti, ki postavlja kontrast krutosti spektakla in medijski manipulaciji, seme upora, ki se spet razplamti v pesem z začetka. Celotna trojica se spet postavi v formacijo benda. Dramaturgijo uprizoritve zaokroži refren. Sporočilo potrditve nevarnosti – Godzille, ki nam grozi, se torej vzpostavi že na začetku in se, kljub določenemu razvoju v jedru uprizoritve, ne nadgradi. Kljub temu pa Godzilla v jedru uprizoritve dobi nove pomene, tako da refren, čeprav ponovljen, ne izpade odvečno. Neka nadgradnja je vendarle prisotna, v repliki tretjega, do tedaj nemega člana benda, ki, kot da gre za šalo, v izzvenu songa razglasi še njihov upor. Dodatek grenko obleži med občinstvom, kar je v primerjavi s celotno uprizoritvijo videti kot prenagljen poskus verbalnega in zato docela neposrednega sporočanja tistega, kar je bilo mogoče razbrati že iz bolj dodelane celote.

Koncu navkljub pa ponovitev songa uprizoritev utrdi kot politično angažiran projekt, ki se svojega položaja zaveda že na začetku, jo v jedru uprizoritve podpre in zaključi s ponovitvijo teze, ki naj jo gledalci odnesejo s seboj. Sporočilna jasnost, glasnost in odločnost izvedbe spomnijo na glasbo punk in podobnih subkulturnih skupnosti, ki so kot glasnice upora delovale proti statusu quo in njegovim ekscesom. Tudi mizanscena prizora je kontrastna trenutkom v predstavi, ko so tisti skriti v zaklonišču za hip soočeni z nevarnostmi zunaj ter se prestrašijo in pobegnejo v globine odra. V glasbenem prizoru so postavljeni frontalno, nasproti nevarnosti, a odločno, kot žive barikade.

***

Maja Poljanec Nemec, Miha Bezeljak, Zoran Petrovič
GODZILA TRIBUTE BAND
9+

Igralci in soavtorji Maja Poljanec Nemec, Miha Bezeljak, Zoran Petrovič, režiser Zoran Petrovič, dramaturga  Marek Turošík in Nuša Komplet Peperko, avtorica vizualne podobe Katarina Cakova, oblikovalca svetlobe Gašper Bohinec in Andrej Firm, fotograf Gregor Salobir, avtor naslovne fotografije Andrej Firm.