Vsebine

Foto: Jaka Varmuž

Lutkovno gledališče Ljubljana: Palčica

Avtorica kritike: Maša Jazbec

Kritiški zapis je nastal v sklopu kritiško-novinarskega seminarja na 12. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

V spremljevalni program 12. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije se je uvrstila Palčica v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana. Pod režisersko taktirko se podpisuje Maja Kunšič, sicer članica igralskega ansambla omenjenega gledališča. Težnja ljubljanskega gledališča, da zaupa režijo lutkovne predstave svoji uveljavljeni in priljubljeni animatorki-igralki, se bolj kot presenetljiva zdi kot konstruktivno in celostno usmerjeno delo k nadgradnji in skupnostno usmerjenemu delu znotraj institucionalnega lutkovnega področja (podobne smernice je mogoče opaziti tudi v Lutkovnem gledališču Maribor). Če je radovednost kot odskočna deska za premišljevanje o svetu in naravi sveta ključ za tovrstno delovanje, se Kunšič vrača k lastni otroški radovednosti in za navdih nove stvaritve vzame priljubljeno moderno pravljico o Palčici izpod peresa Hansa Christina Andersena.

Seveda so pravljico o Andersenovi Palčici interpretirali že številni ustvarjalci oziroma ustvarjalke in (bolj ali manj) zvesto sledili zgodbi o dekletcu v velikosti palca, rojenemu iz semena, ki na svoji poti doživi veliko razočaranj, a naposled najde srečno zavetje v objemu poštenega princa. Avtorici adaptacije (Maja Kunšič in Tajda Lipicer, tudi dramaturginja uprizoritve) se odločita, da zgodbo o dekletcu, ki se po spletu okoliščin izmika vsiljenim obljubam in dolžnostim možitve s sinom preračunljive krastače ali zvite nakane miši in krta, zasukata malce drugače. Ne le, da Palčica na koncu zgodbe ne pristane v objemu odrešujočega in odkritosrčnega princa, celotna pot Palčice zavzema stališče, da si vsak slehernik oziroma vsaka slehernica življenjsko pot črta sam oziroma sama. 

Slednja emancipacijska nota veje iz same dramaturške niti, skladno z likovno podobo (Zala Kalan in Žiga Lebar). Na začetku zgodbe se podoba Palčice kot sveže, še nebogljeno bitjece pojavi v dvodimenzionalni obliki (papirnata lutka), tekom preizkušenj pa se podoba spremeni v prelomnem (iniciacijskem) dogodku, kjer Palčica prevzame trodimenzionalno obliko (majhna namizna lutka). Spoznanju, da Palčica ne želi ukloniti željam drugih in hoče živeti svoje lastno življenje, se pridruži tudi podoba lastovice (prav tako trodimenzionalne namizne lutke), ki jo Palčica reši smrti. Ptica ali natančneje, prijateljstvo s ptico se vzpostavi kot simbol svobode in odgovornosti nad lastnim življenjem. 

Vsi ostali liki v zgodbi, od krastače, hrošča, miši do krta, ostajajo v dvodimenzionalni papirnati obliki, mestoma se celo pojavljajo v obliki upodobljenih prosojnic in tako še poudarijo površinsko, častihlepno in pohlepno nrav. Slednje podkrepijo tudi glasbeni vložki, ki jih animatorka poleg drugih vključi v svojo zgodbo o Palčici (songi, ustvarjeni s pomočjo t. i. looper glasbenega mešalnika, ki se nanašajo na »otroške« medmete »fuj, fej, bljak«). Ravno glasbeni vložki (avtorica glasbe je Zvezdana Novaković) popestrijo celotno dogajanje, kljub mestoma nespretnemu upravljanju glasbenega mešalnika in istočasnem petju (vsaj v času ogledane uprizoritve) in se izognejo ustaljenemu in premočrtnemu ritmu uprizoritve.

Kot zanimiva odločitev se izkaže kostumografska (Tina Kolenik) in scenografska izbira oblačil animatorke in predmetov dogajalnega prostora. Ta namreč spominja na čase Andersenovega življenja, tj. 19. stoletja. Ustvarjalna skupina je namreč kljub odločitvi, da zgodbo Palčice povede v nove, dandanašnje vode (Palčica se odloči za spremembo imena iz Palčice v spomladansko Majo), obdržala duh Andersenovega obdobja, ko se je razcvetelo raziskovanje botanike, ko se je preizpraševal razvoj takratnih tehnoloških pridobitev, ko se je Voltairova misel o kultiviranju lastnega vrta že dodobra usidrala v takratnem obdobju. Globus, herbariji, papirnati zvezki in notesniki (spremenjeni v »pop-up« slikanice, origami zgibanke, kolaže), postanejo svet, kjer se tradicionalna (čeprav književno moderna) pravljica spogleduje z današnjim pogledom na svet.

Palčica je smotrno umerjena in spevna uprizoritev, primerna za najmlajše občinstvo, ki na zelo subtilen način nagovarja odraslo občinstvo, da premislijo vrednote stoletne tradicije.