Vsebine

Festvial Plavajoči grad, fotografija: Tomaž Črnej

Tjaša Breznik

Letošnji festival Plavajoči grad je spet potekal na gradu Snežnik. Koncerti, performansi in predstave so potekali med 4. in 7. avgustom na kar sedemnajstih prikupno poimenovanih odrih. Ušesa smo tako lahko našpičili na odrih Pod gradom, Podstrešje, Jerica, Kovačija, Mazači, Katastrofa, Gaber, Fazan in še mnogih drugih … Zadnje tri odrske postavitve so kraljevale na zgornji, prostrani jasi, od koder so spevne melodije odmevale skoraj vso noč. Že prvi večer nas je s svojo energijo presenetil glasbenik francoskega rodu Elektruka, ki nas je zapeljal z baskovskim tehnom. Plesno razpoloženi sta bili tudi dekleti iz Čila z imenom Madela, ki sta vrteli elektronski latino folk. Manjkalo pa ni niti čiste inštrumentalne glasbe. Za primer vzemimo zasedbe Balkalar, Broken hearts, Autetno, Prismojene profesorje bluesa in Los Hostes, ki so prav tako pritegnili mnogo plešočih duš. Z okrnjeno omembo zgolj nekaj skupin pa vsem preostalim nastopajočim nehote povzročam nujno (ni mogoče zaobjeti vsega) krivico: vseh glasbenih in gledaliških skupin je bilo bojda kar sto sedemdeset. Dogajanje so dodatno zaokrožale orjaške, bele in papirnate pojave, torej gromozanske lutke, ki so jih malo pred festivalom izdelali delavničarji. To je festivalskemu prostoru prineslo dodatno pravljično vzdušje, ki si ga na »Floatingu« vselej obetamo.

Za dotični festival pa je gromozanskega pomena tudi njegova vpetost v naravni in obenem srednjeveški prostor, med grad in okoliške travnike, gozdove. Takšen prostor sam od sebe sprošča asociacije: na preteklost, bajke, mite, na tihost in hkratno živost gozda. Ob tem se dejansko ustvari nov svet. Dejansko v smislu, da vsak obiskovalec prispeva k njegovi čarobnosti, s tem ko pristane na novo realnost, v kateri bo živel nekaj poletnih dni. Podpirajo jo vsi obiskovalci, umetniki in prostovoljci. Torej vsi, ki v novonastali svet verjamejo, ga odstirajo in so nevede temelj, na katerem ves kulturni program stoji. Predvsem pa na njem sloni prepričanje, da je v gozdnem svetu mogoče več kot sicer.

Za vsepovezovalni trenutek je poskrbel orkester Etno histeria, ki je s svojim (pred manj kot mesecem dni izdelanem) repertoarjem prvič sviral na petkovem festivalskem večeru. Glasbeniki, nabrani iz vsega sveta, so v medsebojni harmoniji zaigrali in zapeli etno komade in nas očarali s svojo množično predanostjo. Tedaj je res prišla do izraza želja organizatorjev, torej Društva Ljubiteljev Gradu Snežnik, KD Matite, MCLU Kopra in KD Plavajočega gradu, ter velike skupnosti požrtvovalnih prostovoljcev, ki si prizadevajo za širitev umetnosti med ljudske množice, čim globlje med »folk«, kar glasba z istim imenom tudi nakazuje. 

Med drevesi smo lahko zapazili scenografske vložke v obliki pajkovih mrež velikih razsežnosti, velikanskih stolov in srajc ter izredno majhnih svečnikov v obliki čajnih skodelic. V okolici odra Izvir je bila v pokrajino subtilno vnesena celo palčja dežela. Ni čudno, da je magično obarvana atmosfera dogajanja privlačna za družine. Otroci so si svojo zabavo tokrat poiskali v spacenetih (prostorskih mrežah), postavljenih med drevesi blizu stojnic z jedačo in pijačo. Pogumnejši pa so lahko svoje ravnotežje preizkušali na slacklajnih, ki jih je postavila plezalska ekipa. Kakor se na primarno glasbenem festivalu spodobi, so (pretežno) etno viže odmevale od vsepovsod. Obiskovalec se je potemtakem lahko prepustil slišanemu in odšel, kamor ga je vodil zvok, ne da bi prej ošvrknil program (ta na žalost ni bil na voljo v fizični pregledni papirni obliki, se je pa na srečo razkril v večji verziji »makete«). Sprijaznjeni z usodo, da ponovno ne bo mogoče videti in slišati vsega, kar večdnevni dogodek ponuja, saj je za to vendarle prekratek, smo »plavali« od odra do odra, kakor nas je zanesel veter. Nekateri pa so si v urnik vseeno zacahnili svoje najljubše umetnike in jih poskušali ujeti v kaotično-spokojnem vzdušju festivala – četudi se sliši paradoksalno, sta zmeda in pomirjenost uspešno sobivali.

Če se kje lahko zgodijo čudeži, se lahko tu, vrata v vzporedni svet so priprta, lahko jih odpremo na stežaj kadarkoli se nam zahoče. To se lahko zgodi le na stičišču globine gozda in globine umetniškega izražanja, ki trčita drug ob drugega in tvorita organski spoj. Tudi naše dojemanje glasbe in premikanje skozi prostor postaneta bolj organski, postanemo kot odpadlo listje, ki ga nosi veter. Če si dovolimo, poniknemo v glasbo in ob tem izgubimo sebe v naravnem prostoru, a se ob povratku tišine spet najdemo, četudi vsaj za malo spremenjenega. Toliko čutov imamo namreč nenehno na preži, da na koncu, po radikalnem odvzemu vsega lepega – zaključku festivala – ,ne zmoremo ostati enaki in morda se je nekoliko težje vpeti nazaj, v ritem svojega vsakdana.

Pomemben element so bile vsekakor tudi lutkovne predstave in drugi gledališki performansi. Recimo: lutkovni predstavi Teatra Matite Mesarica in Biti Don Kihot ali lutkovne predstave iz Hiše otrok in umetnosti, »zamaskirani« dogodek beneške comedie dell’arte, improvizirana predstava Midva med nama, akrobatska točka Niti in še mnoge druge, ki bi jih lahko naštevali v nedogled. Skratka, dogajanje je bilo pestro in polno, potrebni bi bili trije Plavajoči gradovi, da bi povprečen obiskovalec ploskal prav vsem nastopajočim. A v tem je tudi čar; dober festival te premami k ponovnemu vračanju in Plavajoči grad je vsekakor odličen primer takšne prakse z mnogimi »stalnimi gosti« in prostovoljci, ki ključno prispevajo k njegovi izvedbi in vseprisotni sproščenosti.

Plavajoči grad v nas prebudi nekakšno mitološko ugodje, v katerem se pomladimo in upognemo realnost. Do tedaj dojemano realnost spremeni ravno prostor, saj vsebino programa izdatno srka vase. Zdi se, da vsaka melodija, vsaka energija pronica med drevje. Veje teh istih dreves pa segajo nazaj med nas, zelenje ponoči zraste tudi v človeku. Gre za preplet, ki se da opisati zgolj in samo na način, kot bi to storili pesniki. Kar pride do izraza na takem dogodku, je vselej do potankosti neubesedljiva lirika sveta. Plavajoči grad je to zmožen pričarati; prisotnost čudežev – ni treba, da se zares zgodijo, da jih občutiš.