Vsebine

Foto: Jesper Dolgov

Anna Nekrassova: Pred Palčico (Festival Manipulate, Edinburg, Združeno kraljestvo, 2023)

Avtorica kritike: Tajda Lipicer

Kljub občemu prepričanju je ena izmed najbolj znanih Andersenovih pravljic Palčica pod navidez nadvse nedolžno in celo otroško naivno zgodbo polna prikritega erotizma. Da bi se o tem prepričali, nam ni treba poseči globoko v zgodbo, saj je najočitnejši primer že samo rojstvo Palčice. Njeno spočetje je zakodirano v sejanje semena, ki dandanes sicer deluje že precej očitno, a implicitna erotika ni omejena zgolj na analogijo semena, temveč na celoten ritual sajenja-rojstva. Penetraciji semena v zemljo sledi vzklitje cveta tulipana, h kateremu ženska (mati Palčice) prisloni svoje ustnice, v tistem trenutku pa se cvet razpre in iz njega izstopi dete. Podrobnost, ki jo raziskovalci Andersenovih del razumejo kot šalo, ki naj bi bila otrokom (in najverjetneje tudi staršem) nerazumljiva, pa je v vrsti semena, ki ga ženska posadi po navodilih zdravilke/čarovnice/vile. 

Gre za ječmenovo seme, kar nikakor ni naključje, saj se v grškem jeziku beseda κρῑθή pojavlja kot različica bodisi za zrno ječmena ali penis (takšen primer poigravanja z njenim dvojnim pomenom je prisoten tudi v Aristofanovi igri Mir, ker se je Andersen učil grškega jezika, jo je najverjetneje poznal). 

Morda gre pri ritualu sejanja semena le za kodirano, a sicer jasno prepoznavno metaforo, a začetek zgodbe še ni razkril celotnega nabora mogočih interpretacij. V nasprotju s pogostimi primeri iz ljudskega izročila mati, ki se ukvarja s svojo nezmožnostjo donositve otroka, v Andersenovi zgodbi ne zaužije kakšne skrivnostne redkve ali skrbno pripravljenega napoja, ki izniči njeno »prekletstvo«, temveč Andersen stvarjenje otroka, motiv nosečnosti ter sam porod loči od telesa. Pri sejanju in klitju torej ne gre le za simbolni spolni akt, temveč pravzaprav za njegov nadomestek. 

Izkušnjo ženske neplodnosti v delu Pred Palčico (Before Thumbelina) od svojega telesa loči tudi lutkovna ustvarjalka in plesalka Anna Nekrassova (avtorica projekta in nastopajoča), ki si v projektu za izhodišče vzame prav tisti element zgodbe, ki je pogosto omejen na golo dramaturško funkcijo – na žensko, ki si želi otroka. 

V komorni, groteskno temačni, a obenem subtilno igrivi uprizoritvi Nekrassova žensko neplodnost eksternalizira z objekti, in sicer z vrsto dejanj, ki ponazarjajo subjektovo nezmožnost izpeljati nekaj do želenega rezultata. Pri tem ohranja poglavitno Andersenovo kvaliteto spretnega prepletanja konkretnega in simbolnega. Metaforični potencial objekta izhaja neposredno iz njegovih konkretnih značilnosti. Najprej poskuša Ženska, osrednji subjekt, iz črepinj spet sestaviti razbiti glineni lonček, poigrava se s popravilom in pri tem ohranja procesualnost, kot je ta značilna za donositev. Nastopajoča akcije vrši z izvedbeno natančnostjo in premišljenostjo, stanji upanja in resignacije pa ob vsakem vnovičnem poskusu staplja dovolj subtilno. S poseganjem na področje gledališča objekta ustvarja različne like oziroma pojavne oblike otroka, ki so zdaj povsem resnične, spet drugič popolnoma fantazmagorične. 

Statično postavitev učinkovito prekine gibalna sekvenca, v kateri nastopajoča s ponavljajočimi se gibi intenzivira dinamiko dela in dramaturško učinkovito napeljuje k nekakšnemu klimaksu, ki pa se seveda ne zgodi. Namesto rezultata s pozitivnim predznakom se lonec (jasna metafora za maternico) razpoči. 

Ločenost telesnosti od dejanskega telesa v delu Nekrassove podpira dejstvo, da neplodnost ni le zdravstveni, torej telesni pojav, ampak ima tudi, če ne predvsem opraviti s stanjem zavesti in s socialnokulturnim razumevanjem konstrukta neplodnosti. Družbeno razumevanje »zdravja« in »bolezni« je namreč v primeru neplodnosti še bolj specifično kot sicer. Ne glede na to, kako zdravniki opredelijo neplodnost, se posameznik ne opredeli kot neploden (in posledično pristane na zdravljenje), če v prvi vrsti ne sprejme starševstva kot zaželene vloge. Neplodnost torej ni odmerjena le s prisotnostjo patoloških simptomov, ki jih je na telesu mogoče empirično izmeriti, temveč z odsotnostjo stanja, ki si ga subjekt želi.

Melanhonično-otožni naboj predstave podpre tudi njena zvočna podoba. Zvočne elemente, ki so ustvarjeni z neposredno uporabo ali animacijo predmetov, dopolnjuje avtorska glasba skladatelja Antti-Juhanija Manninena. 

Brezkompromisno vztrajanje v stvarjenju življenja le obrodi sadove. A ta sadež je gnil. Izsušen. Antropomorfizirano skulpturo iz suhih vej, ki že zaradi svoje srhljive vizualne podobe (avtorice Laure Hallantie) deluje zlovešče, zaznamuje želja po uničenju. Potem ko uniči vse okrog sebe, se predimenzionirani stvor želi razširiti še na Žensko, ki je prisiljena opraviti s strahovi, morami oziroma destruktivnimi težnjami, ki jih ta abstraktni stvor konkretizira.

Konec predstave na simbolni in tudi konkretni ravni smiselno zaokroži uprizoritveno strategijo obravnave motiva neplodnosti. Prizadevanja se namreč uresničijo šele v trenutku, ko se med semenom in telesom zgodi simbolični spoj. A če je v svetu pravljic srečen konec naravna danost, o legitimnosti katere navadno ni dvoma, pa je pri predstavi Before Thumbelina končni dar negotov blagoslov. Ob uspavanki, ki se predvaja v ozadju, je vprašanje o tem, ali je podoba matere z otrokom resnična ali gre le še za eno utopijo, neizbežno.