Vsebine

Cesarjeva nova oblačila, fotografija: Boštjan Lah

Nik Žnidaršič

V zapuščeni tekstilni tovarni se srečata otroka, ki skozi parafrazo Andersenove zgodbe Cesarjeva nova oblačila iščeta podobo sveta, ki bi bil prijaznejši in pravičnejši. Tako za njiju, njune brezposelne starše in kot tudi za otroke v »deželi pred deželo vzhajajočega sonca«, ki zdaj opravljajo službo, ki so jo prej opravljali njuni starši. Režiser Zoran Petrovič ustvari igro otrok, ki namesto igrač uporabljata svetlobo, tehnologijo in ostanke blaga, s prevzemanjem vlog pa jasno kažeta, kakšen bi lahko svet bil, če bi ga vodili otroci, ki imajo še vedno neomadeževan pogled na svet.

Igro odpre tlorisno risanje gibanja otrok, ki z ročnima svetilkama raziskujeta novo odkrito igrišče. Na zaslonu, ki stoji za scenografijo, na kateri poteka ostali del predstave z animiranjem snopa svetlobe abstrahirano prikažeta prvo srečanje likov, ki se konča z vdorom igralskega telesa na prizorišče. Od tod naprej otroka v pogovoru z ustrezno otroško, a ne infantilno dikcijo likov (lektorica Metka Damjan) ugotavljata, da so se njuni starši morda poznali, da so morda nekoč skupaj plesali, nato pa jih je preselitev proizvodnje na Kitajsko prisilila, da so iskali drugo službo. Srečanje staršev in nekdanjo sliko tovarne prikažejo s sencami na zaslonu: liki se peljejo po tekočem traku, na katerega igralca polagata različne rekvizite, s katerimi razpletata zgodbo preteklosti.

Scenografija (avtorici likovne podobe sta Toni Soprano in Monika Pocrnjić) je sicer razen redkih elementov slabo izkoriščena: prostor ostane enako razmetan kot na začetku, šotorska prehoda na straneh, na katera lahko igralca splezata ali se skozi njiju plazita, pa se bolj kot priročno otroško igrišče izkažeta za območje, ki so ga morali ustvarjalci nekako koristiti. Podobno delujejo le kot domislice tudi nekateri deli uvodne pripovedi (dramaturgija Marek Turošík): od vožnje na morje, ki služi kot komični vložek brez prave povezave s fabulo, do razpletanja niti, ki jih igralca že nekaj trenutkov kasneje nekoliko nespretno prerežeta, ostanki pa neuporabljeni do konca obležijo na tleh. Nasprotno pa so drugi elementi izkoriščeni prepogosto, najočitneje tekoči trak, ki deluje kot modna pista, s katero se cesarju predstavita krojača, kot parada, na kateri otrok opozori na cesarjevo goloto, in kot že prej omenjeno uvajanje v zgodbo.

Andersenova predloga je umeščena v osrednji del uprizoritve, v katerem igralca (Uroš Kaurin in Tilen Kožamelj) prevzameta vlogi italijanskih krojačev, ki natančno sledita stereotipnemu prikazu iz risank: govorita z močnim italijanskim naglasom, izrazito in repetitivno gestikulirata in si do onemoglosti čez ramena mečeta šala (kostumografija Toni Soprano). Do neke mere je ta karakterizacija točna, sledi otroškemu razumevanju, ki je utemeljeno na prikazu iz drugih medijev, a je na trenutke animiranost vseeno premočna in neskladna s siceršnjo igro. Kljub temu je osrednji del igralsko najmočnejša točka uprizoritve, v njem se igralca razigrata, spretno uporabljata lutke in tehnično opremo (kamero in tekoči trak) ter gledalca z močjo otroške domišljije njunih likov odpeljeta iz sveta zaprtih tovarn v cesarstvo, v katerem cesar prisili ljudstvo, da samo sebe poneumi, ker se ne želi kazati kot neumno (ali nedoraslo svojemu položaju/službi).

Obiske konzulov preseka ludistično rajanje krojačev, ki se pretvarjata, da ustvarjata nevidno blago. Uprizoritev se v tem delu najočitneje spogleduje z našim sodobnim svetom: igralca na glasbo Josipa Maršića plešeta Fortnite plese (na primer The Floss), same konzule pa predstavljajo posnetki igralcev, ki imata s Snapchatovimi filtri na obraz dodane izrazite brke (avtorica videa Toni Soprano). Vsi trije obiski so narejeni enako, igra pa postane skorajda popolnoma karikirana, zaradi česar zgodba gledalcu polzi iz zavesti – zdi se, kot da se obiski zgodijo večkrat in ne samo enkrat le zato, ker je tako v zgodbi zapisal Andersen.

Igro v igri zaklepa zaključni del, ki od nje ni več izrazito ločen, igralca pa ostaneta nekje med otrokoma in krojačema. Spoznata, da se lahko zgodba konča tudi drugače, da lahko prebivalci mesta (oziroma zaposleni v tovarni) denar, ki sta ga zaslužila prevaranta, razdelijo med njih in skupaj kupijo tovarno, ki so jo zaradi kapitalistov izgubili, jo ponovno oživijo in samoupravljajo. S tem je poanta zgodbe spremenjena oziroma nadgrajena: namesto zgodbe o prevari in razmišljanju z lastno glavo postane zgodba o izkoriščanju proletariata, ki bi lahko usodo vzel v svoje roke, lahko bi jo upravljal, če bi le spoznal, da je on tisti, ki ima moč.

A se hitro pokaže, da so otroci resnično le mlajše verzije odraslih: namesto za socialistično/socialno pravičnost, ki bi vse obravnavala enako, se otroka odločita, da bosta krivca cesarja (četudi on tega ni počel nalašč, temveč tako kot vsi ostali zaradi lastne neumnosti) kaznovala. Edini je, ki denarja ne dobi, edini, ki je odstranjen iz družbe. Pravični svet je pravičen le do njegovega stvarnika, ta pa je maščevalen in ne odpušča.