Vsebine

Nika Švab

Matija Solce, vsestranski ustvarjalec, delujoč med Češko in Slovenijo, je znotraj področja sodobnih animiranih objektov eden od najbolj prepoznavnih, prodornih in priznanih ustvarjalcev. Predstave, ki jih je zasnoval in režiral, redno prejemajo največje stanovske nagrade. Uprizoritvi Proces ali žalostna zgodba Josefa K. ter Časoskop (oboje v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor) sta prejeli grand prix na Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v letih 2013 in 2015, leta 2021 je bila nagrajena uprizoritev Biti Don Kihot (v produkciji Teatra Matita in MCLU Koper), Seansa Bulgakov (2018, Lutkovno gledališče Ljubljana) pa je prejela nagrado zlata paličica za najboljšo mladinsko predstavo.

Večini zgoraj naštetih uprizoritev je poleg uspehov in režiserja skupno tudi črpanje motivov iz literarnega kanona. Proces ali žalostna zgodba Josefa K. je bila zasnovana po motivih Kafkovega Procesa, Biti Don Kihot po Cervantesovem romanu Don Kihot, Seansa Bulgakov pa po Mojstru in Margareti Bulgakova. Poleg teh predstav Solce velika literarna dela razkosa in dekonstruira še v predstavah Kar (Ana Karenina), Temnica (Stanovitni kositrni vojak) in Mesarica (Martin Krpan), če jih omenim samo nekaj. Solce kot režiser in avtor uprizoritvenega koncepta motive iz besedil vedno vpelje v trenutno aktualen družbeni kontekst in jih s tem konstantno posodablja ter jim dodaja nove plasti in omogoča sveža branja. V sozvočju z obravnavanimi motivi so vedno tudi materiali in objekti, ki jih igralci na odru animirajo, pomemben dejavnik pa je ritem predstave, in kako lažje proizvajati ritem, če ne z glasbeno spremljavo.

Kljub temu da so Solcetove režije konsistentne znotraj njegovega opusa, pa je nemalo razlik med projekti, katerih producent je Teatro Matita, društvo, ki producira izključno njegove projekte, ter tistimi, ki nastanejo v produkciji katerega od obeh javnih zavodov na področju lutkovnega gledališča. Nikakor ne gre trditi, da ga rigidnejše strukture in delovne razmere v institucijah tako omejujejo, da je končni rezultat slab ali slabši, absolutno pa se vidi, koliko svobode pri lastni ustvarjalni poziciji, koliko norosti in fluidnosti znotraj hierarhije si Solce dovoli, ko, če se izrazim na prvo žogo in plastično, producira samega sebe. V primerih slednjega si dovoli več vstopov na oder, in to celo v različnih funkcijah, kot igralec oziroma animator in kot glasbenik.

Mesarica, predstava z žanrsko oznako »koncert in intermedijski kabaret«, se začne s klasičnim Solcetovim vpeljevanjem občinstva v uprizoritveno dogajanje. Na scenografiji (avtorica slednje je Larisa Kazić), ki je v tem primeru gasilski avto, se odpre bar Pr’ Tauzlu, v katerem igralci (poleg Solceta so to še Miha Arh, Filip Šebšajevič, Miha Razdrih in Tines Špik) točijo domače žganje in ga vestno ponujajo občinstvu (in seveda tudi sebi). Če še na hitro ostanem pri jedrnati obnovi Martina Krpana z Vrha – Martin Krpan je močan in trmast tihotapec soli (za kaj točno je sol metafora in ali sploh je, so mnenja in interpretacije različni, lahko dejanska gre za sol, lahko za znanje iz tujine, lahko pa, da predmet tihotapstva sploh ni tako pomemben kot aktivnost sama). Sol tihotapi na svoji kobilici, ki bi jo nekoč kočija dunajskega cesarja skoraj ubila, a jo je Krpan še pravočasno dvignil in rešil. Cesar si je to zapomnil in v času turških vdorov, ko je po Dunaju strašil velikan Brdavs, dal poklicati Krpana, da ubrani mesto. Krpan pride, za orožje zahteva mesarico, narejeno iz najlepše lipe na dvoru (cesarica Krpana že prej ni pretirano marala, ko je dal posekati njeno omiljeno drevo, pa je njegova priljubljenost še bolj padla). Konec dober, vse dobro, Krpan z levo roko ubije Brdavsa, za nagrado pa gre lahko nazaj domov, dobi pa še dovolilnico za tovorjenje angleške soli in mošnjiček zlata za povrhu. Zgodba Martina Krpana in njegovega boja z Brdavsom ter avstrijskimi oblastmi je ohranjena bolj ali manj v celoti, je pa nadgrajena s poudarjanjem bizarnih zapletov in s tem ponuja satiričen pogled na logiko oblasti in organov pregona, z rabo številnih besednih iger pa omogoča izgubljanje s prevodom, kar se lahko bere ali kot kritika nejasno ali nesmiselno zapisanih pravil, pa tudi kot poudarek pomena jasnosti argumentacije jezika.

Prav tako se ustvarjalna ekipa zelo spretno izogne pastem o nevarnih tujcih (kar je, če sem iskrena, zelo pogosto, zelo problematično in redko problematizirano branje ene izmed najbolj znanih slovenskih pripovedk) in se osredotoči na neumne in brezčutne oblastnike z banalnimi prioritetami (kot je recimo že omenjena cesaričina lipa).

Poleg igrivosti na jezikovni ravni predstavo odlikujeta tudi izjemno usklajena igra in glasbena spremljava, prav tako pa tudi spretno preskakovanje med dramsko igro in animacijo objektov. Sami objekti so deloma lutke iz papirja (saj iz dreves, ko jih posekajo, ne nastane samo Krpanovo orožje, temveč tudi papir, ki je manj nasilna in bolj izobraževalna, opismenjevalna alternativa), deloma pa animirajo objekte, večje ali manjše. Dve izmed zelo kreativnih rešitev sta na primer gasilski avto kot kočija – Razdrih (sicer podpisan tudi pod dramaturgijo) na strehi avtomobila sedi kot kočijaž in vihra z bičem, staro kolo modela poni pa je predelano v kobilo. Dodan ji je le konjiček na palici in iz konjskega mladiča nastane kobila. S takšnimi preprostimi, a sila učinkovitimi rešitvami Solce ponovno dokaže, da je prostor domišljije brezmejen.

Mesarica v kontekstu časa nastanka popolnoma sovpada s Solcetovimi siceršnjimi avtorskimi lajtmotivi – promocijo pomena umetnosti, preslikavanjem družbene pozicije umetnikov in posmehovanjem rigidnosti oblasti. Tega pa nikakor ne počne žaljivo, temveč z natančno odmerjeno mero pronicljivosti in humorja, pri vsem pa mu pomaga zvesta in uigrana ekipa bolj ali manj stalnih sodelavcev, ki odličen koncept nadgradi še v vrhunsko izvedbo.

***