Vsebine

Foto: Jaka Varmuž

Lutkovno gledališče Ljubljana: Razmetana soba

Avtorica kritike: Tjaša Pirnar

Na osiješkem Lutkokazu 2021 smo lahko videli uprizoritev Razbito otroštvo. V njej se Vanja Čiča in Lorenco Tolić v glavnih vlogah vrneta v stanovanje, v katerem sta živela v otroštvu, in prek predmetov vstopata v spomine, prehajata med tukaj-zdaj in tukaj-tedaj ter tako razkrivata intimno zgodovino likov, ki je ostala v sobi, ter brazgotine, ki jih je pustila vojna. Za hip se zazdi, da bo Razmetana soba Klemna Kovačiča in Nika Žnidaršiča v ljubljanskem lutkovnem gledališču gradila po podobnih principih. Začne se z odstrtjem ogrodja postelje, ki je glavni scenografski element, nato pa samosvoje prehaja iz prizora v prizor, vsak je vezan na kakšen predmet pod posteljo. In zaman čakamo, da se nenehni niz epizod, ki so včasih bolj slike, zgradi v kaj večjega, koherentnejšega ali zanimivejšega.

Na nobeni točki ne izvemo, čigava je soba, čigavi so predmeti, kje v času ali prostoru smo ali kaj so sploh vsebinske tirnice predstave. Kajpada so možne špekulacije občinstva, vendar uprizoritev sama ne vodi v nobeno od možnih zgodb ali interpretacij. Prizori so popolnoma nepovezani, še posebej na začetku, ko se še nadejamo nepričakovanega preobrata. Tudi vsebinsko ne podajajo dosti več od konkretnega. Predmeti niso uporabljeni hudo inovativno, pogosto služijo kar svojemu običajnemu namenu, animacije je malo. Res dobimo nekaj različnih tehnik in pristopov, a glede na to, da gre za skoraj uro in pol trajajočo in izredno fragmentirano uprizoritev, bi vseeno le stežka rekli, da gre s tega vidika za opazno razgibano ugledališčevanje.

Tiho predmetovanje Klemna Kovačiča zmoti dinamičen in v svoji tendenci komičen prizor sistematskega pregleda osemletnega dečka, ki iznenada doživi zastoj srca. Nemara začetek povezovanja doslejšnjih prizorov in temelj, s katerega se bo predstava odrinila, lahko upajoč ugibamo. Zdi se, denimo, da osmisli prerez rdeče niti oziroma traku z začetka predstave in spet pridobi že tavajočo pozornost občinstva z upi, da se zdaj pa predstava zares začenja in da se bodo dolge minute pred tem vrnile, opomenile in soizgradile zgodbo o preminulem dečku ali kom od njegovih bližnjih. Nak. Čeprav se vsaj nekaterim predmetom in prizorom uspe vsaj deloma navezati na druge (kot recimo rdeč trak), večini to ne uspe. Preprosto dolg niz naključnih prizorov postaja vse daljši, od padca s kolesa do razvlečene mladostniške ljubezni. Nekateri predmeti ali podobe se kljub temu poskusijo vzpostaviti kot ponavljajoči se motiv. Tak je na primer klovn (ki ga uprizoritev ne umesti in ne definira z ničimer drugim kot dejstvom, da je klovn). Pri tem pride posebej do izraza neposrečena igralska odločitev pogledovanja in nasmihanja občinstvu, ki vzbuja vtis, da naj bi štekali neko foro. Zagata pa je v tem, da uprizoritvi manjkata vezivno tkivo in skupna podlaga, ki bi občinstvo vpeljala, udeležila v foro ali karsibodi že. Prav tako predstavi manjka občutek za čas in ritem (dramaturgija Nik Žnidaršič) – nekatere prizore lahko skoraj zgrešiš v pomežiku, drugi ostanejo malce dlje, kot bi bili dobrodošli. Tako se še tisti zanimivi zametki, ki nas vmes pritegnejo, izpojejo ali obratno – ne uspejo niti zadobiti lastnega glasu.

Morda najbolj simpatičen element Razmetane sobe je sama na videz preprosta scenografija (scenografija Katarina Planinc), ki jo, kot omenjeno, zaznamuje zlasti starinski posteljni okvir. Ta je mnogo bolj dodelana in presenetljiva, kot bi si mislili. Toda prej kot da so bile vse uporabne nenavadnosti scenografije ustvarjene zavoljo funkcije v uprizoritvi, uprizoritev izpade kot predstavitev, nekakšen showcase, vsega, kar posteljni okvir zmore, tudi v nekaj posrečenih kombinacijah z animacijo. Lahko torej vsaj rečemo, da je scenografija precej izkoriščena, težava je le, da, kot velja za celotno uprizoritev, ni mogoče razbrati namena, pomena ali medsebojne povezave za temi rabami.

Izkaže se, da se utegne uprizoritev celo zavedati lastnega pomanjkanja kohezije, zato na koncu za vsak primer svojemu občinstvu ponudi še hiter prelet dogajanja minule ure in nekaj minut. A kar ni bilo zanimivo prvič, ni niti drugič. Zaključna montaža dodaja tudi nove vsebine, ki jih gledalec, kakor mnoštva mežikavih nasmehov med predstavo, zlahka spregleda kot nepomembne, saj se tudi morebitni poskusi daljnosežnega izpeljevanja pomenitev neizdelane kopice navrženih fragmentov na koncu zdijo vse bolj brezplodni. Tako ti zaključni dodatki le še dodatno zasitijo že tako prenasičeno uprizoritev. Porodi se tudi vprašanje ustreznosti montaže v gledališkem mediju – bolj domača je v filmskem. Vendar je bolj kot sam uprizoritveni postopek težava v strukturi oziroma natančneje, nestrukturiranosti in motivni prenapolnjenosti predstave, na katero montaža zgolj ponovno opomni. Namesto da bi rdečo nit predstave povezala v zaokroženo pentljo, zgolj nasuje pomežike à la A se spomnite tega?, ki imajo manj skupnega kot po odru raztreseni gumbi. Pentlje niti ni mogoče povezati, saj v predstavi rdeče niti, razen tiste dobesedne, ni.

Da ne bomo krivični, predstava se v zaključnem montažnem delu res nasloni v poskus osmislitve in interpretacije dogajanja. Poudari namreč teatralnost z več prikloni in referencami na minule prizore – proti koncu je bilo nekaj izmed njih nekoliko bolj meta. Toda tudi ta meta raven je povsem neumeščeno navržena in ne osmisli prav dosti. Ene ure nepovezanih prizorov pač ni mogoče povezati z neutemeljenim nenadnim prehodom na meta raven, s čimer naj bi se pojavila rdeča nit, češ, vsi prizori so del gledališke uprizoritve. Zlasti, ker ustvarjena odrska realnost večji del predstave ne vsebuje zametkov tematiziranja tega razmerja. Ostaja nejasno, ali naj bi bili prizori del življenja nekega človeka ali zgolj gledališko poigravanje igralca pred nami. Uprizoritev ne skriva opaznih namigov bodisi na prvo ali drugo, ampak preprosto niti sama ne ve, kaj počne, uprizarja ali sporoča.

Razmetana soba se razsuje v razmetano uprizoritev s preobiljem predmetov, motivov, prizorov in tem, nobenim od njih razvitih. Med zanimivejšimi pa vsaj ta piska zaman išče kakršnokoli povezavo, ki bi opominjala, da gre za fragmente ene uprizoritve. Prizori so nametani vsepovprek, predmeti naključno navrženi in nepovezani. Iz predstave bi lahko pospravili katerikoli prizor, pa ne bi niti opazili vrzeli, ki bi jo ob takem posegu pričakovali – bili bi zgolj za čas trajanja izbranega prizora manj utrujeno, zmedeno in zdolgočaseno občinstvo.