Vsebine

Nevidna, fotografija: Matej Povše

Brina Jenček

Nevidnost. Umiranje. Smrt. Tako v predstavi Nevidna Lutkovnega gledališča Ljubljana ustvarjalci strnejo zadnje obdobje življenja starostnikov. Intermedijska predstava v režiji Primoža Ekarta, ki je bila umeščena v tekmovalni program 11. Bienala lutkovnih ustvarjalcev, osvetli problematiko družbene naperjenosti proti starejšim skozi prizmo statistike premnogih smrti v domovih starejših občanov zaradi koronavirusa in drobcev iz življenja anonimne starostnice. Predstava je s covidom zaznamovana dvojno – z vsebinske plati in z gledališkimi restrikcijami, ki niso omogočale javne premiere, temveč je predstava doživela le »zadnjo vajo«, kot interno premiero imenuje režiser, in le peščico ponovitev. 

 Ob vstopu v Tunel nas pričaka kompozicija hišice za lutke z dvema figurama, zajcem in svetlolaso žensko, ki jo nepozorno oko (pre)zlahka zgreši. Nanju pada sneg. Ju prekriva, zakriva. Ko bosta povsem prekrita, ju ne bo mogel najti nihče več. Prizor animira scenografka Meta Grgurović, ki z minimalnimi in enakomernimi gibi upravlja mehanizem, iz katerega nalahno pada sneg. Občutek osamljenosti, ki ga vzbudi kompozicija, še podkrepi nostalgična in melanholična glasba Tineta Grgureviča. Tako z močno atmosfero in notranjim dogajanjem vstopimo v predstavo. 

Figuri iz hišice se pojavita na koncu Tunela v polni velikosti. Lovro Finžgar v pajacu zajca in s sončnimi očali ter Maja Kunšič v obleki iz/z motivom časopisnega papirja (kostumografija Tine Kolenik). Spustita se v ples, a koreografija Rosane Hribar deluje precej okorno. Gledalci vidimo njuni telesi, potem samo njuni senci na stenah tunela, temo in luč. Dvorana Tunela čaka na nas.

 Razvijeta se vzporedni liniji pripovedi, ki se izmenjujeta, prepleteta pa nikoli zares. V dramskem delu Kunšičeva in Finžgar med plesom napovedovalsko opisujeta tedanje stanje s covidom po svetu in Sloveniji, tako da pripoved stopnjujeta do zločina, ki se je zgodil v Sloveniji v domovih starejših občanov – obstajali so seznami oskrbovancev (in bi najbrž še obstajali, če informacije ne bi prišle v javnost in sprožile val ogorčenja), na katerih je pisalo, katere od njih naj ob okužbi s covidom prepeljejo v bolnišnico, katerih življenja pa tega niso več vredna. Podatke igralca podajata na senzacionalističen, pretirano vzhičen način, s čimer se vzpostavi kontrapunkt srce parajoči vsebini, ki žal ostane preveč površinska in občinstvu bolj ali manj že poznana. Poleg tega pa problematiko koronavirusa predstava naslavlja kot stvar preteklosti.

 V nasprotju z napadalno dokumentarističnostjo igranega dela je animirani del nežen, počasen, krhek. Dopolnjujejo ga videoposnetki (avtorja Domen Martinčič, Vid Hajnšek) različnih »tihožitij«, parkov in drugih javnih površin brez žive duše, ki jih počasi prekriva snežna odeja. Sneg se tako vzpostavi kot lajtmotiv predstave. Mesto na Bienalu lutkovnih ustvarjalcev pa si je predstava prislužila z animacijo za steklom, ki deluje tudi kot ogledalo za projekcijo posnetkov. Prevladuje animacija dlani in rok – ženskega para v starinskih čipkastih rokavicah in moškega para golih rok. Para poosebljata starejšo žensko in moškega, ki ji dvori. Lahko ju beremo tudi kot oddaljen spomin starejše ženske na mladost, umrlega ljubimca, prvo ljubezen ali pa kot fantazijo, neizpolnjeno željo, zdravilo za nemogočo osamljenost. Igralca uporabita tudi majhni leseni abstrahirani lutki ženske in moškega, dlani pa ostanejo njun osrednji način izraza, zato se zdita lutki neizkoriščeni ali morda celo odveč, saj enak učinek dosežejo že dlani same. Najbolj pa animacija živi v domišljeni »koreografiji« ob pesmi Brez besed Mojmira Sepeta, ki je vsebinsko, glasbeno in vizualno impresivna.

Dlani zamenja tudi podoba Maje Kunšič z rdečo baretko, ki bi naj predstavljala anonimno starko, povsem samo, povsem nevidno, a ključen problem sta Majina mladostnost in njena življenja polna energija, zato težko dojemamo njen lik kot starko na robu smrti. S tem težko vstopimo povsem empatično in celostno v problematiko starizma. V članku Zadnja vaja režiser Primož Ekart zapiše, da je to zgodba »o Njej, starejši ženski, lutkarici«. Lutkarici? V posnetku je prikazana njena smrt, nanjo pada sneg, nad posteljo, v kateri leži, pa visijo lutke. To je tudi edina sled, ki bi lahko morda gledalca napeljala do te ideje, vendar je sled prešibka in nas prej zmede, kot pa da nam bi bila v pomoč pri razbiranju sicer ganljive zgodbe o večno skriti in nemi, nikomur poznani lutkarici. 

Koncept in ideja obetata veliko, tega pa predstavi ne uspe realizirati na odru. Predstavo odlikujejo tudi močna atmosfera, zanimiv pristop k animaciji in pogosto prezrta tema zahodnjaško-kapitalističnega dojemanja starejših kot breme v luči vse močnejšega kulta mladosti. Kljub temu pa ostaja v predstavi preveč nastavkov in nerešenih vprašanj. Ni jasno, kdo sta glavna lika – zajec in ona, kdo je ženska za zaslonom,kje je poetičnost, kaj namen, kaj fokus uprizoritve, kaj njen cilj. Starizem, ki ga predstava načenja, ostaja žgoča tema, vredna dodatnih raziskovanj, mi kot družba pa moramo spremeniti skupno mentaliteto staromrzništva.