Vsebine
V vojni je človek sočloveku lutka
Lutkovno gledališče Ljubljana in UL AGRFT: Šolski zvezek
Avtorica kritike: Nina Koritnik
»Tkole, lahko greste notr, pa kr do konca tunela«. Stopiš v Tunel Lutkovnega gledališča Ljubljana. S prvim korakom občutiš mraz. Zebe te. Vsi veselo klepetajo. Odmeva. Stene so sive in prazne. Utesnjuje. Stiska. Hodiš naprej in prideš do sedežev. Še preden se usedeš, tvoje oči ujame oder. Na njem stojita dve temni postavi. Skozi meglo zaznaš žarek svetlobe. Temni postavi stojita čisto pri miru in zreta gor, v lutko. Lutka je privezana na vrv, lebdi v zraku. Človek bi skoraj rekel, da jo vrv duši. Da je obešena. Mrtva. Vendar lutke so že same po sebi mrtve. Le en kos lesa. Le en navaden predmet. En izmed tisočih. Torej? Nič.
Tišina. Igralca (Mia Skrbinac, Voranc Boh) primeta za lutki. Njuni prsti previdno zdrsijo po kovini na hrbtu. In potem, kar naenkrat, v delčku sekunde, lutki oživita. Dobita srce, dušo, začneta dihat. Kako to, da ima ena oseba, ena sama roka, en sam prst, moč? Dati kosu, ki je bil nepomemben kos lesa, katerega golo naključje je, da je izrezan v obliko malega človeka. Dati temu kosu lesa, življenje. Pokimata, dvigneta roko v zrak, stopata naprej, sklonita glavi. Pozabiš, da je še zmeraj tišina. Potegne te. Kdo sta ta dva majhna človeka? Vidiš, poimenuješ ju »človek«. Njune male roke, noge dajo občutek da se premikata, slišiš korake in začutiš njun obstoj. Njuno »midva sva živa« pa stopnjujejo vzdihi in medmeti igralcev, kasneje tudi besede. Že tako temačnem in vsekakor več kot primernem vzdušju uprizoritve, k čemur doprinese že sam tunel, dodata nove lutke. Lutke, ki niso niti navaden kos lesa, ampak rjuhe. Stare, na videz umazane in temnih barv, ki po navadi visijo v starih hišah in služijo le temu, da vse skupaj izgleda še bolj bogo. Igralca primeta rjuho v roko, na hitro (v resnici je vsak gib zelo premišljen), zmečkata in malo zavijeta okoli svojih rok. Še preden, dodata rjuhi glas, že vidimo osebo. Vidimo starko, vidimo župnika, vidimo vaščane in vaščanke, staro gospo, vidimo ljudi. V stari rjuhi vidimo človeka. Kot da bi se pred nami pojavila dejanska oseba. Vsak premik, izdih in besede igralca, nas povlečejo globje. Dajo nam misliti, postane nam mar, z njimi sočustvujemo (ali pa ne), njih jemljemo za soljudi.
Lutka. Lutka brez človeka, ostaja lutka. Ostaja kos lesa. En navaden predmet. En izmed tisočih. Za vojno? Za vojno so ljudje lutke. Poleg tega, pa jih je veliko več kot lutk v gledališču. Ni jih samo sto ali tisoč, na milijone jih je. Vsi so si podobni, vsi so brez izrazni, brez čustev. Njihov obstoj ali ne obstoj ne vplivata na to, da se zemlja še naprej vrti. V vojni je človek sočloveku lutka. Ne le lutka, ki samo obstaja in je vseeno ali se jo ubije, saj že od zmeraj zgleda mrtva. V resnici ni nikoli zares živela. Zmotilo nas je njeno preprosto »tukaj sem«. Človek gre lahko človeku hitro na živce. V drugem pomenu, so sočloveku lutke drugi ljudje, tudi kot igrača. Kar on, torej moja lutka, naredi z mojim vodstvom, je njegovo dejanje in ne moje. Zgolj slučajno, sem ga jaz prosil in nežno usmeril v »pravo smer«. To je sistem vojn. Ubijanje, ker nam drugi zlezejo v možgane in se nam zaenkrat zdi prav ubijat ali pa ubijanje, ker ne prenesemo, da ima še nekdo drug vpliv. Samo jaz in edino jaz. Ta egoističen mindset, ki ga protagonista Šolskega zvezka zagotovo nimata. Dokler lahko, si onadva ostajata zvesta. Drug drugemu sta v največjo oporo. Jaz sem midva.
»Jaz« ni poimenovanje te uprizoritve. Deluje le, če deluje vsaka oseba v tej njej. Deluje že sama izbira prostora, glasbe (Jan Krmelj), deluje le, če se točno tisto sekundo ugasnejo luči, potihne glasba, se rjuhe mečkajo, lutki obrneta glavo, če tisto sekundo dvigneta roki, igralca zakričita, izrečeta vse premišljene in prav postavljene besede, če se ravno tisto sekundo hkrati obrneta in zazreta v nas. Deluje, če nas uspejo premakniti. Če naredijo vtis. Če nam dajo misliti in odidemo s polno glavo in veliko še ne izrečenimi besedami in mnenji. Ne samo o uprizoritvi, o samem obstoju nas, našega človeštva. Danes nam je vse samoumevno. Ampak, v tistem trenutku uprizoritve, v tistem vedno globljem občudovanju in zaupanju lutkam, postanemo tako majhni. Uprizoritev nam postavlja ogledalo. Smo otroci vojn naših prednikov. Vse se nam zdi tako daleč. V tem trenutku uprizoritve pa so nam vedno bližje, zlezli so nam pod kožo in nas gledajo. Stopili so v naše možgane in ponavljajo »vojne ni konec«. Ne gre le za vojne poboje, vojna posilstva, lakoto, gre za vse posledice teh vojn in vse poboje, posilstva in lakoto, ki so v našem »prelepo rožnatem svetu« prisotni bolj, kot se nam dozdeva. »To se mene ne tiče,« je vsekakor dokaz našega egoističnega veleuma, kateremu se zdi, da je dovolj velik da se mu z majhnimi stvarmi, kot so posledice vojn, pač ni treba ukvarjat. Se bo že nekdo drug, si reče prav vsak izmed nas.
