Vsebine

Foto: Borut Peterlin

Anton Podbevšek Teater: Nevidna ženska

Avtorica kritike: Tjaša Pirnar

Kritiški zapis je nastal v sklopu kritiško-novinarskega seminarja na 12. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

Same sebe nisem prepoznala, in že to je dovolj strašno, zdaj pa me še drugi ne vidijo! – Slavenka Drakulić, Nevidna ženska

So nekatere stvari, o katerih kot družba ne govorimo. So nekatere stvari, od katerih umikamo pogled. O starosti običajno ne razmišljamo, dokler nismo z njo soočeni bodisi sami bodisi v odnosu z bližnjim, neredko starši. Uprizoritev Nevidna ženska v režiji Ivane Djilas postavlja v fokus staranje, posebno staranje ženske, pri čemer črpa zlasti iz zgodb Slavenke Drakulić.

Iz zgodbe v zgodbo nas v mirnem, a vztrajnem tempu vodi pripovedovalka Špela Frlic. Poleg nje je na odru še lutka, ki občutno presega človeško velikost. Lutka spominja na človeški skelet, ki zaradi svoje velikosti deluje precej okorno. Animatorki Maja Kunšič in Katja Povše se lutki posvečata z vso pozornostjo, natančnostjo in nežnostjo. Občasno pa njuna prisotnost in njun položaj v odnosu do lutke (Povše jo drži v naročju) opominja na nemoč ali vsaj odvisnost lutke od drugega. Lutka kot podoba ostarelosti se s svojo uborno telesnostjo vpenja zlasti v negativne konotacije staranja, obenem pa jo lutkina oddaljenost od realistične človeške podobe napravi za simbolično manifestacijo strahu pred staranjem. Slednji se vpenja v pripovedovalski nivo uprizoritve, saj Špele Frlic ne moremo dojeti kot starejše »nevidne ženske«, pač pa se njena pripovedovalska pozicija bolj oblikuje kot pogled nekoga, ki se šele sooča s staranjem, ki čaka vsakogar.

Uprizoritev je pripovedno močna, tako v izvedbi (Špela Frlic) kot v priredbi (Špela Frlic in Ivana Djilas). Bolj nejasni pa ostajajo ostali elementi uprizoritve, ki delujejo predvsem kot podpora pripovedovalskemu dogodku. Lutka umestitveno ni izkoriščena – njeni prizori delujejo kot predvsem estetski predihi med pripovedovanjem, da se pripovedovalski ritem predstave ne utrudi. Podobno tudi video projekcije (Vesna Krebs) čipk in zgubane kože ne doprinašajo zares k uprizoritvi, nemara le kot delna podkrepitev besedila in vizualna zapolnitev prostora. Morda najtežje utemeljiv pa je koreografiran prizor, v katerem vse tri nastopajoče v svetlih svilenih oblekah in rdečih čevljih z visokimi petami plešejo ob stolih, kar bi (upoštevajoč že rabo rdečih salonarjev prej v uprizoritvi kot nekaj, čemur se ženska na starost odreče) lahko razumeli kot poudarek mladosti performerk, pri čemer lahko o tem, kaj hoče uprizoritev z vključitvijo tega prizora povedati, le špekuliramo.

Nevidna ženska Anton Podbevšek Teatra je pripovedno močna in dragocena v odpiranju teme staranja v mnogih njenih oblikah – od starosti kot mogočne in modre do ranljive in odvisne – uprizoritveno pa ostaja minimalistična in precej neizkoriščena.